Romantični derbi

Peter Iljič Čajkovski:\r\n»Kuda, kuda, kuda vi udalilis«, arija Lenskega iz opere Jevgenij Onjegin (prir. Steven Loy)\r\nSerenada za godalni orkester v C-duru, op. 4\r\n***\r\nDonato Lovreglio: Fantazija na Verdijevo opero Traviata, op. 45, za klarinet in orkester\r\nGiacomo Puccini: Krizantema\r\nVenček italijanskih popevk (prir. Oskar Longyka)\r\nPietro Mascagni: Intermezzo iz opere Cavalleria rusticana\r\n\r\n \r\n\r\nObstaja vprašanje, na katero človek večno išče odgovor: kako živeti čustva? Na vajetih uma, navznoter, zadržano in dostojanstveno? Ali s srcem, navzven, glasno in brez varoval?\r\n\r\nDobrodošli na romantičnem derbiju, večnem dvoboju med razumom in čustvi, med zadržanim in nebrzdanim, intimnim in javnim. Umetnost, posebno operna, ga je vedno znala odigrati kot prava prvakinja. Medtem ko običajni smrtniki čustva skrivamo za rdečico, se jim njeni junaki popolnoma predajo. Viharno in na očeh vsega sveta ljubijo. Preveč. Žalujejo preveč, trpijo preveč, vztrajajo, kjer bi mi odnehali, izrečejo, kar bi mi zamolčali, glasno jočejo, ko bi se mi tiho umaknili za zid ponosa. Je ta njihov brezsramni pogum tisto, kar nas že stoletja neustavljivo vleče pod operne odre? Ker si tukaj, na naši strani zavese, pač ne upamo ali ne zmoremo določiti zmagovalca in poraženca tega dvoboja?\r\n\r\nKoncert, na katerem nas bodo velikani najsilnejših čustev izzvali, naj se jim vsaj za hip predamo, nas bo navedel tudi k premisleku, kaj bi se zgodilo, če bi si še mi dovolili čustvovati nekoliko manj previdno. Rumena festivalska luč bo tokrat zažarela zeleno, vendar ne kot znak za začetek dirke, ampak kot dovoljenje, da pritisnemo na plin in zaživimo na polno. Drzno, pogumno, svobodno. Kot Lenski, Violeta, Turiddu …\r\n\r\nZavesa gor za veliki finale festivala, ki nas bo še zadnjič letos zmamil v viharni objem romantike. Ne zato, da bi pozabili nase, temveč da bi se iz njega vrnili bolj živi. Predajmo se mu. Upajmo si čutiti, ljubiti, trpeti – živeti!\r\n\r\n \r\n\r\n\r\n\r\n* Vs